»…daje svet iz dneva v dan bolj slaboumna domislica, /in žalne samo to …daje vse skupaj nekaj čisto mimogrede …«

»Govorila je nimfa, punca si je s palico trebila blato iz brazd podplata.«

»Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.«

»Več, in še več! / K soncu se v naglici / izgublja polnost. / Meni ostaja pesem!«

»Naj pove, da ga pošljem iz sobe.«

»Prizanašalo se ne bode niti osebam niti strankam.«

»Vojna se je končala, / odvisno od tega, katero vojno imamo v mislih: tiste, ki smo jih začeli mi, / tiste pred njimi, pred tisočletji in več, / tiste, ki so jo začele z mano, ki sem jih izgubljala in zmagovala – / te vedno cvetoče rane.«

»Če mirno počivam v točki razbolenosti, za parklji pride Miklavž.«

»Je zimski čas prezgodnjega večera. / Morje brezmejno k jugu se razstira: / kadar ni vetra, mlačno je in milo. – / Kdaj že je sonce mreže posušilo // kdaj že, odkar ni več za lov nikogar, / odplavala je zadnja riba uboga, / kdaj že sklenili angeli arhitekti / so vás in otok in ves svet podreti.«